Vidim vas …

  • Home
  • >
  • Vidim vas …
3. november, 2019

Čeprav večina ljudi šole ne mara, je prostor, kjer v odnosih med sošolci, učenci in učitelji pa tudi med strokovnimi delavci najpogosteje privre na dan tisto, kar sicer uspešno skrivamo pred svetom, najpogosteje tudi pred sabo. Najpogosteje se to dogaja otrokom.

Vidim jih, srečujem jih, poznam jih, slišim njihov klic na pomoč. Njih, čudovita mlada bitja, ki se na vse načine trudijo na eni strani biti to, kar v originalu so, na drugi izpolnjevati pričakovanja drugih. Ob tem v njih vse hrepeni po tem, da bi razrešili vse, kar jim leži na duši.

Vidim tebe:

– ki napenjaš oči, čeprav je tvoj vid brezhiben, ker si nikoli v življenju nisi upala nikomur povedati, da vidiš vile, angele, škrate,

– ki si vse življenje čakala, da nekdo vidi tvojo čudovito Dušo, da si sebi upala priznati, kdo si in si se ponovno radostila življenja,

– ki se bojiš pisati in govoriti, ker si nekoč v preteklih življenjih zapisala resnico o bitjih Svetlobe, in si morala umreti,

– ki ženeš sebe do roba in čez, da bi tvoji starši dojeli, da so starši in da njun medsebojni boj ni starševstvo,

– ki se bojiš dotika, ker se te je nekoč nekdo dotaknil na način, ki je nedopusten in te prežema strah v vseh celicah,

– ki ti v ušesih še vedno odzvanja kričanje, da se kljub svojih čudovitosti ne moreš niti za hip sprostiti,

– ki bežiš iz bolezni v bolezen, da bi zmehčala mamo in bi ta odprla srce,

– ki se sesuvaš od utrujenosti, da bi zadovoljila vse želje staršev po uspešnem otroku, samo da bi ju osrečila,

– ki hrepeniš po prijazni besedi, po tem, da ti bo nekdo vendar povedal, kako čudovita si, ker si v razočaranju zaprla srce in ne verjameš več temu, kar globoko v sebi veš,

– ki se počutiš kot nekdo na samotnem otoku, iz katerega ni rešitve, ker si sita potovanja od enega starša do drugega,

– ki te lomi krivda preteklih dogodkov in se sesuješ ob besedilu, ki jo samo omenja,

– ki med govornim nastopom planeš v jok, ker je vsebina prinesla spomin na pretekla življenja,

– ki te je strah učiteljice, ker prihaja z energijo, ki te vedno znova sesuje,

– ki čutiš krivdo  za vso družinsko stisko in vse prepire med staršema,

– ki se jeziš zaradi preobsežne domače naloge, ki ti v resnici predstavlja vse pritiske odraslih, da moraš, moraš …

– ki imaš večne težave doma in v šoli, ker si prepričan vase, veš, kaj hočeš in slediš klicu svoje Duše, kar pa nikakor ni v skladu z zahtevami staršev in šole …

Še bi lahko naštevala, a ne bom. Vsi ti otroci so tu in jim ni lepo. In četudi pridejo, povedo za svoje stiske, jih potem napolni krivda, ker mislijo, da delujejo proti staršem, proti učiteljem. Tako daleč smo strenirani. Kadar to lahko zaupajo staršem in jih ti podprejo, nekaj naredijo ali poiščejo pomoč, se lahko naredijo veliki premiki in življenje otroka postane lažje. Med ostalimi le redki upajo k razreševanju povabiti starše ali učitelje. Kadar k sodelovanju pristopi celotna Družina, se lahko vse razreši.

A največkrat ob otrokovi prošnji za pomoč naletim na velik odpor staršev ali pa enega izmed njih, zaradi česar se umakne tudi prvi. In otrok ostaja sam, išče rešitve na svoj način, največkrat si v iskanju le-teh nakoplje še večje težave.

Pomagam in bom pomagala, četudi tovrstna pomoč v šoli ni zaželena, ker je še vedno lažje pluti med vzgojnimi nasveti za brozganje po površini, kakor se poglobiti v globino problema in narediti premike. Ti vedno sežejo tako nazaj po rodovni linijo kakor za prihodnje rodove.

Zame je bilo največje veselje, ko je na svetovanje prišel otrok, ki je imel vso podporo staršev – premiki so bili veliki.

Če začutite, da lahko pomagam vašemu otroku ali vaši družini, dobrodošli. Naj življenje vseh nas postane lahkotnejše in bolj polno. <3

Z Ljubeznijo

Justina

X