PRISLUHNIMO S SRCEM

  • Home
  • >
  • PRISLUHNIMO S SRCEM
8. oktober, 2017

Že nekaj dni se mi vrača v spomin dogodek iz tega tedna. Bil je začetek prve šolske ure, ko sem opazila deklico, ki je z nezdravo rdečico na obrazu skrušeno sedela v klopi, na robu joka. Ko sem jo povprašala, kaj se z njo dogaja, mi je med hlipanjem povedala, da jo zelo bolita grlo in glava. Stopila sem k njej in jo povabila k oknu, da je nekajkrat vdihnila in izdihnila. Začutila sem, da se v njej že kuha vročina in jo vprašala:»Zakaj si pa prišla v šolo, če se tako slabo počutiš?« Tedaj je iz nje bruhnilo:«Mami in oči sta rekla, da moram iti?« Tedaj je njena duša zajokala. Objela sem jo. Na vprašanje, če jo bolj boli dejstvo, da mami in oči nista začutila, kako slabo se počuti in sta jo raje poslala v šolo, je samo prikimala, iz nje pa se je s solzami valila vsa bolečina. Ko se je malo pomirila, sem jo v spremstvu sošolke napotila v pisarno in naročila, naj pokličejo starše, njej pa, naj se samo crklja in počiva. Hvaležno me je pogledala. Videla sem, kako je bila popolnoma sesuta, kako jo je bolelo dejstvo, da osebi, ki naj bi jo najbolj ljubili, varovali, skrbeli zanjo, pred njo postavljajo nek sistem.

In so se mi porodili spomini, kako sem sama nevede ravnala enako, ker sem bila strenirana, da je treba biti močen, iti preko svojega trupla, samo da izpolnimo zahtevano. Sedaj vem, kako se je v takih trenutkih počutil moj otrok. Sedaj vem, da kljub ljubeči skrbi babice ob njem ni bilo mene, ki bi morala prva poskrbeti zanj. Žal enako ravnamo tudi sami s sabo. Kolikokrat nam telo sporoča, da ne more več, da potrebuje počitek, a mu včasih s sulico v roki ukažemo, da mora, ker bo sicer razpadla hiša, propadla firma, se bo kar sesul svet. A vam iz lastne izkušnje povem, da se nič hudega ne zgodi, prej se začenja vse postavljati na svoje mesto, ker smo mi prisluhnili sebi, pa četudi smo se morali uleči le zato, da je iz nas prišla bolečina in z njo jok, da smo končno začutili slabost, ki je prisotna ves čas, pa nam duša sporoča, da je sedaj čas, da vse to izbruhamo, da se očistimo bremen. Tu se začne ljubezen do sebe, da si znamo prisluhniti, da hočemo odstraniti vse to, kar nam zastira pogled na lepoto življenja, pa naj gre za bremena, bolečine, strah, jezo, sram … vse, kar spi nekje v nas in nas omejuje.

Zato si želim, da bi straši prisluhnili svojemu otroku, ko potoži, da se slabo počuti. Da bi na prvo mesto postavili njega in njegove občutke – kajti drugače otrok doživi, da je nepomemben, da ni vreden ljubezni in da je vsa njegova vrednost v tem, da pridno sedi v šoli in da bo posledično prinesel domov dobre ocene in bil staršem v ponos. Pokažimo mu, da je vreden naše pozornosti. Če pa čutimo, da se to večkrat dogaja, se raje začnimo ukvarjati s tem, zakaj oboleva, kje je vzrok za to in se podajmo na pot raziskovanja sebe, otroka in odnosov. Stopajmo po poti srca, da ne bomo še naprej drug drugemu povzročali bolečin.

X