Otroci, ki vidijo, kar je večini nevidno

  • Home
  • >
  • Otroci, ki vidijo, kar je večini nevidno
14. oktober, 2020

Danes razmišljam o ljudeh, ki ta svet vidimo, čutimo, zaznavamo drugače – skozi svet energij, bitij, ki so nevidna. In iz svojih izkušenj vem, koliko poguma potrebujemo, ko se nam to zavedanje in zaznavanje odpira, in še veliko več tega, da si upamo to priznati.

Poznam ljudi, ki so od malega videli vile, angele, škrate, duše pokojnih in imeli to srečo, da so skrbno izbrali vsaj enega od staršev, ki so mu to lahko povedali, ki jih je pri tem podpiral, da so te svoje sposobnosti lahko razvijali. A tudi ti so imeli v sistemu kup težav, saj so svet doživljali popolnoma drugače in je bila njihova senzibilnost pogosto prezrta ali pa so se šibili pod težo težkih, nepredelanih energij ljudi okoli sebe.

Kako težko pa je, če otrok tega, kar je s svojo čudovito dušo prinesel na ta svet, ne more povedati niti staršem. Pri svojem delu sem srečala veliko takih otrok. Lahko rečem, da so bili vsi otroci, ki so prišli k meni na svetovanje, izjemni, jasnočutni, pravi mali modreci … Vedeli so stvari, ob katerih bi večina ljudi še vedno pomislila, da je treba koga dati v »moj, moj jopič« in varno spraviti v kakšno ustanovo, a hkrati prestrašeni, da je z njimi nekaj narobe. Od vseh je imela samo ena deklica starše, ki so to sicer sprejemali, a do mere, ko se njim ne bi bilo potrebno soočati s stvarmi, ki so bremenile celotno družino. Tu se je pokrov zaprl in lažje je bilo dekle opremiti z odločbo o dodatni strokovni pomoči. Najbolj boleče je, da otrok, ki ne more v svoji osnovni, najpomembnejši celici razkriti sebe, živi v prepričanju, da je z njim nekaj narobe. Ker če starši tega ne razumejo, ne poznajo, potem je on otrok z napako – je sporočilo, ki ga sprejme. In le malo jih ima to srečo, da v življenju naleti na nekoga, ki to vidi, prepozna in ustvari varno okolje, da si upa otrok to priznati.

Spomnim se dekleta, ki je v svojem otroštvu preživelo veliko stisk, bolezni in še česa. In posledice tega so prisotne na vsakem koraku. Polno je strahu, da jo bo še kdo prizadel in s tem ni enostavno hoditi in delovati niti odraslemu, kaj šele najstniku, ki vstopa na pot potovanja v odraslost. Vse to sva nekako predelovali, a čutila sem, da je pod tem nekaj globljega, kar bolj boli in je vse, kar se ji je dogajalo v okolici, samo ogledalu tistemu, kar je v njej. Našla sem ključno besedo – nesprejemanje. A zakaj? Takrat sem dobila informacijo. Direktno sem jo vprašala, koga vse vidi. Odvijati se je začel cel seznam – vidi bitja svetlobe, avro, sporazumeva se z rastlinami in živalmi in še bi lahko naštevala. Ko sem videla vse to bogastvo, so mi po licu spolzele solze. Pred sabo sem imela tako čudovito bitje, ki živi v prepričanju, da je z njo nekaj narobe, če nihče ne razume teh stvari. In to boli, še kako boli. Spomnim se, da je moj pokojni oče, ko sem se začela resnično zavedati sebe, večkrat vprašal, če sem v redu (če ne bi šla k psihiatru) in vem, da me je bolelo, zelo bolelo. A jaz sem bila odrasla, vedela sem, kdo sem. Zavedam se, da je bilo za to dekle odrešujoče, da je nekdo videl njeno bistvo, njeno dušo. Da bo morda sedaj lažje sprejela sebe in živela v skladu s sabo. Ali bo prišel trenutek, ko bo lahko to razkrila staršem? Bo čakala, da se bo osamosvojila in takrat izrazila sebe? Upam, da bo zmogla dovolj moči in bo živela sebe brez stisk zaradi odnosa drugih do vsega tega.

Takih otrok je veliko, na najrazličnejše načine opozarjajo, da so drugačni. Žal odrasli največkrat to drugačnost opredelimo kot težavo ali bolezen. A največkrat otroci le opozarjajo, da se morajo oni osebno, še pogosteje pa cela družina začeti ukvarjati s tistim, kar nosijo v sebi. Pa naj gre za talente in darova ali pa za vzorce po rodovni liniji, ki bremenijo koga od njih oz. vse. Zato prisluhnimo svojemu otroku, verjemimo mu tudi takrat, ko govori o nečem, kar je za nas nepredstavljivo. Dovolimo mu, da se izrazi in če ne zmoremo sami slediti temu, dovolimo, da najde nekoga, ki mu bo pomagal in se ne ustrašimo, če bo ob tem opozorila tudi na naše težave. Ker je čas, da presežemo zakoreninjeno frazo, saj je samo otrok. Pogosto nam ravno otroci kažejo, s čim se moramo ukvarjati znotraj sebe. Ne prikrajšajmo jih za to, da bi izrazili sami sebe, ker je nas strah tega, ker imamo predsodke, ker se bojimo, kaj bodo drugi rekli. Vse to, kar vidijo ti otroci, obstaja. In tu smo odrasli zelo dvolični – znamo poklicati jasnovidko, hoditi na regresije in še kaj, a ne zmoremo sprejeti, da imamo morda doma otroka, ki bi nam lahko marsikaj povedal, ker čuti, zaznava ali celo vidi.

Začnimo sprejemati te čudovite duše, ki so nam prišle pomagat, da bomo začeli dojemati, da je svet bistveno večji od tega, v kar smo se skozi prepričanja zakoreninili tekom zgodovine. Vse to je v vsakem od nas, le odpreti se moramo čutenju, očistiti v sebi vso navlako, se spet povezati s svojo dušo, naravo, energijami, verjeti, zaupati … Ko bomo odprli sebe, bomo otroku dali več, kot si lahko predstavljamo. Vsakemu, tistim, o katerih govorim danes, pa še toliko več.

Hvala, čudovite dušice, da ste, da se odpirate in obljubim, da vas bom podpirala, da boste vedeli, da je z vami vse v redu in da na ta svet prinašate luč. Rada vas imam. <3 Justina

X