NA POMOČ, NAJSTNIKA IMAMO …

  • Home
  • >
  • NA POMOČ, NAJSTNIKA IMAMO …
7. julij, 2015

V teh dneh se je vame kar zapičil naslov nekega članka Na pomoč, najstnika imamo. Pravzaprav me je razjezil. Kot bi najstnika včeraj kupili v neki trgovini in sedaj ne znamo ravnati z njim. In temu po navadi sledi ogromno koristnih nasvetov, kako ravnati kot starš. A nihče ne pove, da je ta najstnik zrasel iz majhnega otroka, ki je bil spočet, porojen in je rasel pri istih starših. In če so v obdobju najstniških let nastopile težave, imajo še kako nekje vzrok. In tu se morajo sami starši najprej vprašati, kaj se dogaja znotraj otroka, znotraj staršev in celotne družine. Zavedati se moramo, da je to obdobje čas, ko otrok začenja stopati v odraslost, na samostojno pot in če želi funkcionirati v življenju, si še kako želi razrešiti vse tisto, kar ga teži.

Spomini so me popeljali v moj prehod iz osnovne v srednjo šolo. Očitno je bil prehod v novo okolje, kjer ni bilo vse skrbno varovano, da ne bi prišla na dan kakšna skrivnost, dovolj, da mi je začelo telo na vse načine sporočati, da je treba nekaj razrešiti. Začelo se je s slabostmi, bolečinami v želodci, nenehnim občutkom, da bom bruhala. Ker takrat nisem imela nobene predstave, da mi telo nekaj sporoča, kar boli mojo dušo, sem seveda ubrala klasično pot. Zdravnik, slikanje, gastritis, dieta – kar mi je bilo na koncu celo všeč, saj so mi doma namenili nekaj pozornosti. Sledile so nenehne bolečine v ledvicah, jajčnikih. Danes vem, da je hotela na dan priti resnica, Da mi je duša preko telesa na vse načine sporočala, kakšni občutki so v meni zaradi zlorabe, preteklih življenje, odnosov, energij, v katerih sem bila. A nisem zmogla in sem utišala vse to, kar je prihajalo na dan. Na vse načine sem se upirala staršem in iskala svojo pot – žal zaradi posledic vsega doživetega največkrat tako, da sem si prizadejala še nove bolečine. Ker drugače nisem znala. Če bi s tem vedenjem, ki ga imam danes, slišala svoje starše reči Na pomoč, najstnico imamo, bi verjetno skočila komu v lase ali komu kak del telesa odstranila.
Tudi danes vsak dan videvam najstnike, ki komaj dihajo, otopelih, streniranih, da bodo dosegli to, kar od njih pričakujejo starši in sistem. Pa tudi takih, ki so dovolj močni, da se temu uprejo oz, na nek način zahtevajo, da odrasli prevzamemo odgovornost za svoja dejanja. Ti so največkrat razlog za zgoraj omenjeni naslov. A vsi so tu, z vsem, kar so, kar nosijo v sebi. Zato nehajmo prodajati instant vzgojnih rešitev, ampak si priznajmo resnico. Vsaka zgodba je svojstvena, vsak najstnik ima svoja bremena, vsaka družina ima svoje nerazrešene vzorce. Edino, kar je smiselno narediti, je da otroku dovolimo, da čuti, da starši začnemo priznavati resnične občutke, prepoznavati vzroke zanje. Da si vse to znotraj družine podelimo, prevzamemo vsak svojo odgovornost in čim več razrešimo in se osvobodimo.

Če se vrnem k naslovu Na pomoč, najstnika imamo, se mi porodi vprašanje. Ali se morda starši počutimo nemočne, ker nas je strah resnice? Pogosto je odgovor JA, ker sem videla veliko najstnikov, ki so hoteli razrešiti stvari, pa so se starši temu močno postavili po robu – da slučajno ne bi prišla na dan resnica o njihovem ravnanju.
Želim si, da bi bili pošteni do sebe in si priznali, da ima vsak od nas nerazrešene težave in se razreševanja le-teh lotili s spoštovanjem do sebe in svojih najbližjih, iz spoštovanja do Življenja, predvsem pa to naredimo z veliko mero Ljubezni. Pomoči imamo na vsakem koraku dovolj, videli pa jo bomo, ko se bomo odločili narediti korak.

X