MOJA POSLANICA OB TEDNU OTROKA

  • Home
  • >
  • MOJA POSLANICA OB TEDNU OTROKA
10. oktober, 2019

Zadnje čase prebiram številne prispevke  in razmišljanja o otrocih, vzgoji, šoli … in sem na eni strani vesela, da se o tem toliko razmišlja, po drugi strani pa me moti način, s katerim skušamo opozoriti na vse nepravilnosti, ki jih delamo kot starši, vzgojitelji, učitelji ali drugi strokovnjaki. Kajti v večini primerov razmišljanje izzove val ogorčenja, obtoževanja, jeze  – največkrat staršev na pedagoge ali pa slednji solimo pamet staršem o vzgoji. Vesela sem, ker v vsem tem vidim, da smo začeli čutiti, da je potrebno nekaj spremeniti, ne zavedamo pa se, da s tem načinom samo zapletamo naše nerazrešene vzorce, nepredelana čustva v še večji klobčič negativne energije, ki jo najbolj občutijo ravno otroci.

Resnica je, da je družina prva, ki lahko omogoči otroku njegov največji napredek in ga vodi v polno življenje, a je hkrati ravno v naših družinah povzročenih največ stisk, bolečin, strahov, jeze … Pa ne želim govoriti samo o tistih vidnih, kajti ko do videnega pride, se začne že nekaj ukrepati, ampak o tistem nevidnem, ki tako močno rani otrokovo dušo. Pa to ne pomeni, da kdo od staršev namenoma prizadeva svojega otroka, ampak ker se ne more soočiti s svojo jezo, bolečino, strahom, nezadovoljstvom, krivdo, sramom … to občuti otrok – eni z uporom potem pritiskajo na starše, da bi kaj spremenili, žal pa se nekateri sesujejo in začnejo še sami polzeti v prej omenjen občutke. Če potem dodamo še učitelje (med katerimi le peščica ve o tem malo več, če so se individualno podali v raziskovanje svojih globin in se ob svojih procesih naučili začutiti, kaj se dogaja), ki ravno tako ne znajo videti otrokove duše in delujejo z energijo lastnih nepredelanih občutkov in vzorcev – se ne čudim, da vidim, kar vidim.

Lažje je vsakemu staršu napisati, kdaj je dala učiteljica preveč naloge ali zahtevala nekaj nemogočega, kot je tole napisati meni – ker nekateri veste, kje delam in lahko hitro odreagirate s tem, da sem morda mislila konkretnega otroka. Zato danes pišem o vseh otrocih, ki sem jih srečala pri svojem 31-letnem delu. Ker obstajajo in veliko jih je:

– Otrok, ki v sebi nosijo bolečino, ker nihče nikoli ni videl veličine njihove duše, ki nikoli nikomur niso povedali, da vidijo avro, vile, angele, škrate – pa zaradi tega napenjajo oči, čeprav je po pregledu pri okulistu potrjeno, da z njihovimi očmi ni nič narobe, ali pa na vse načine bežijo od pričakovanega ravnanja, da vsaj malo ublažijo zatajevanje sebe.

– Otrok, ki v ušesih slišijo kričanje mame ali očeta in se stresejo ob minimalno povišanem glasu, ali ki dnevno občutijo bolečino udarca, ponižanja …

– Otrok, ki sebe ženejo do maksimuma in gredo v samouničevalno vedenje, ker ne prenesejo, da so odrasli v medsebojnih prepirih pozabili, da jih otrok potrebuje.

– Otrok, ki se sesedajo pod bremeni obveznosti, samo da bi dokazali, da so dobri, sposobni, vredni in da bodo starši ponosni nanje.

– Otrok, ki jih je strah spregovoriti, napisati, ker imajo spomine iz tega ali preteklih življenj, ko so povedali ali zapisali resnico, pa so bili deležni kaznovanja.

– Otrok, ki jih zaprt šolski prostor sesuje, spravlja v paniko, ker njihova duša hrepeni po svobodi, naravi, ustvarjanju.

– Otrok, ki nemočno jočejo, misleč, da so krivi za prepire med starši, a jih hkrati zagovarjajo, četudi njihova življenjska moč visi na nitki.

– Otrok, ki jih je kdorkoli zlorabil s pogledom, dotikom, fizično, psihično ali spolno.

– Otrok, ki prinašajo najvišjo modrost, a jih iz strahu, ker gredo po svoji, drugačni poti označimo za otroke s posebnimi potrebami, hiperaktivne in da je lažje, kaj hitro damo tudi na tablete. Nočemo pa slišati, da za vse to obstajajo vzroki.

Še bi lahko naštevala, a to ni moj namen. Naj bo dovolj, da bomo odrasli resnično dojeli – za vse obstaja razlog in naša odgovornost je, da se začnemo ukvarjati s tem, da najprej razjasnimo znotraj sebe, da vidimo, kaj od nas prehaja na otroka, kaj mu nezavedno mi povzročamo. Nehajmo prelagati bremena na otroke in potem od njih še zahtevati, da so uspešni, univerzalni. Vse svoje otroštvo sem bila nadpovprečno uspešna na številni področjih, iskala vedno nove izzive, delovala v funkcijah, ki so presegala moja leta – a tistega, po čemer je hrepenela moja duša – maminega objema, očetovega spoštovanja moje nedotakljivosti, hrepenenja po tem, da bi nekdo videl mojo dušo, nisem dobila. Šele po štiridesetem sem lahko začela kopati v vso to bolečino.

Po tem hrepenijo otroci – da so ljubljeni, slišani, da lahko sledijo svoji duši kljub temu, da ni v skladu z družinskim prepričanjem in vsemi ukalupljenimi zahtevami sistema. Ta pa se mora spremeniti.

Odrasli imamo danes na voljo toliko različnih načinov za poglabljanje vase, razreševanje nepredelanih občutij, travm, vzorcev – o tem, da bi te stvari vnašali v šolo, pa ne razmišljamo. A verjemite, nekoč bodo tudi današnji otroci iskali način, da pridejo ven iz tega, da se povežejo s sabo, da sledijo svoji duši. Si res želimo, da bodo na neki delavnici preklinjali nas, da nismo naredili ničesar.

Podpiram znanje, razgledanost – a še bolj podpiram modrost. Zato sprašujem, bomo naše otroke še naprej zapirali v šolske stavbe s strogim režimom nadzora nad njimi in pedagogi za 6 do 8 ur in jih popoldan prevažali iz ene dejavnosti na drugo ali bomo končno dojeli, da smo zašli in začeli opozarjati na to, da se mora šolski sistem spremeniti ne samo v programu, ampak v samem temelju. Ali pa bo prej potrebno zapreti javne šole, ker bo vse več staršev šolalo otroke na domu ali v zasebnih šolah?

 

Odrasli, poskrbimo, da bodo naši otroci živeli v ljubezni in spoštovanju vsega svetega, kar so prinesli na Zemlji, da bodo ob naši podpori razvili svoj najvišji potencial, da bodo znali vonjati cvet, objeti drevo, poklekniti na zemljo in začutiti njeno moč, pobožati žival, ustvarjati, govoriti, peti in skrbeti za svoje telo in da bodo verjeli v moč svojega srca. To je modrost – z njo znamo narediti vse, z njo lahko sežemo do zvezd.

Zato danes vsakemu otroku tega sveta rečem: »Hvala, ker si. Čuti, ljubi, ne dovoli, da ti odrasli odvzamemo sposobnost slišati svojo dušo, slediti njenim vizijam. Zaupaj v moč in pomoč, ki ti je dana. Podpiram te.« <3

 

Napisala Justina Husu

 

X