Moč Resnice

14. januar, 2020

Nekoč je nekdo izjavil, da naj se malo manj ukvarjam z angeli in vilami, pa malo več s slovenščino. Pa sem se takrat pošteno zamislila. Ja, kako naj potem obravnavam vsa besedila, v katerih se pojavljajo vile, angeli, škrati, velikani, volkodlaki in druga bitja. In sem kot tele v nova vrata gledala ob misli, da ti isti otroci lahko pri verouku in maši gledajo kamnite angele, če pa je to sveto bitje v zgodbi naredilo nekaj čudovitega, je pa narobe. Pa sem spustila vse to, ker sem prevečkrat naletela na proseče poglede otrok, ki si še kako želijo, da bi nekdo videl njihovo angelsko, vilinsko … dušo. Ker so otroci zrelejši od nas in niso še v polnosti ujeti v predpisane okvirje.

Zakaj potem vsako leto, ko beremo Stvarjenje sveta, otroci sami rečejo – ja, če je Bog ustvarila človeka po svoji podobi, mora imeti Bog tudi ženo, saj je ustvaril tudi žensko?

Zakaj ob pogovoru o pravljici, v kateri nastopa morska deklica, neka deklica ni in ni mogla sprejeti sošolčeve trditve, da ne obstajajo, in ga je odločno zavrnila: »Ja, pa obstajajo (obstajamo), da veš!«?In ko sem pristopila k njej in ji rekla, da je prav, če ona to ve, me je objela.

Zakaj je fant, ki je ves dan jokal, ker mu je poginil pes, ves zažarel, ko sem ga vprašala, če bi na nekem dogodku nastopal kot škrat? Ker je bil vesel, da se bo lahko izrazil.

Zakaj fantu, ki je izjemno velik, oči zažarijo, ko omenim velikane in si je za govorni nastop takoj izbral to osebo iz Trdinovih bajk?

Zakaj dekle žari od sreče, ker ima novo majčko in puščico s samorogi in me zvedavo opazuje, če bom videla vse to?

Zakaj hočemo iz teh otrok narediti robote, ki bodo trpali vase znanje, dobivali dobre ocene in dosegli ne vem kaj, namesto da bi jim dovolili, da začutijo svojo Dušo, svojo dušno družino, kaj vse znajo in zmorejo.

Ampak najprej moramo sami sebe vprašati, po kaj smo prišli na Zemljo, kakšno nalogo imamo, videti, predvsem pa čutiti malo več od osnovnih potreb – da ne bomo otrok, ki imajo odprto srce in globoko zavedanje o sebi, svetu, ožigosali za bolne otroke in jih po najkrajši poti spravili k tabletam ali med otroke s posebnimi potrebami. Moj ljubi Pavček je rekel – vsak človek je zase svet//čuden, svetal in lep//kot zvezda na nebu – ali ni torej vsak otrok otrok s posebnimi potrebami in mi odrasli tega ne sprejmemo, ne ravnamo v skladu s tem in se raje skrivamo za lepotnimi napakami šole, dela učiteljev, staršev.

Zato ljubeča hvala za vsako otroško dušo, ki pogumno sledi sebi, ki si upa povedati, kdo je, kaj vidi, čuti, ki prizna, da vidi več, kot vidimo drugi. Hvala za fanta, ki mi je znal vsak dan povedati, kakšno avro imam in da so krila tudi v redu. Hvala za dekle, ki mi je povedalo, da gre pri dolgočasnih urah raje gor, domov, ker je tam vse lepše. Hvala za vse »moje« angele, vile, škrate, velikane, morske deklice in samoroge, ki jih srečujem vsak dan.

Predvsem pa hvala sebi, da si dovolim to videti, čutiti in sem tam, da jim vsak dan kažem, da je to Resnica in jih morda s tem spodbujam, da naj nikoli ne pozabijo, kdo so in kaj je njihov namen. In v najlepših sanjah pomislim, kako lepo bi bilo, če bi se otroci družili v drugačnem sistemu kot je šola, če bi imeli učitelje, ki vse to zaznavamo, in bi jih vodili do njihovih največjih globin. Ne bom dejala, kot je rekel skrušeni Kette – Sen je sen – ampak me bo vodil Alkimist – Če si nekaj dovolj močno želite, stremi vse stvarstvo k temu, da se vam želja izpolni. Jaz si želim zelo močno in verjamem, da nas je veliko takih – torej se bo slej ko prej zgodilo.

Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj ta zapis objavim ali ne. Ker sem pač učiteljica in bo verjetno komu sporno. A najprej sem Justina Husu, ženska z Dušo, ki vidi, s telesom, ki zaznava, s poslanstvom povedati Resnico. Vse to, kar sem, samo plemeniti moje delo učiteljice. In kar sem zapisala, je Resnica. <3

 

Justina Husu

X