MALA PUNČKA

24. november, 2013

Nekega dne sem v kotu sebe zagledala stisnjeno majhno deklico, čudovitih igrivih las, polno želja, hrepenenja, a hkrati prestrašeno, polno nezaupanja. Prav milo mi zašepeta, da rada bi nasmejana, srečna bila, ljubljena, da po zabavi hrepeni, objema ljubečega si želi, da rada dom na robu gozda na sončnem holmu bi imela, kjer ljubezen in toplina bi ji vsak dan hvalnico zapela. Me pogled nanjo, njeno nezaupanje, na želje izrečene vse presunil je tako močno, da končno iz mene je prišla vsa bolečina, ki sem jo še vedno pred sabo, svetom in Bogom skrivala, čeprav sem s tem samo sebe najbolj boleče goljufala in s tem Punčko milo v kot potiskala. »Zakaj, zakaj ne morem do konca se odpreti, zakaj ne morem v Ljubezni zaživeti?« se med potoki solza, ki jih duša je izjokavala, sem tisočkrat vprašala. Čutila sem, da je dovolj, da tokrat se moram dokončno odločiti, komu energijo dajati, komu služiti, kaj v meni je še takega, kar onemogoča Ljubezen mojega Srca. Ob pomoči milega zemeljskega Angela resnica mi je bila pokazana. Je duša skozi vsa življenja obložila z zapisi se teme, ki moč vidi v agresiji, sovraštvu, besu le. Te energije so dušo mi oklepale, me hromile, preprečevale mene, ustvarjanje zaradi strahu, da vsako dejanje bi lahko spremenilo se v dejanje teme. Ker moč moje duše je bila s tem podpisana, sem raje, kot da bi lepo živela, denar ustvarjala, se vsem lepotam Stvarstva prepuščala, samo sebe zablokirala, se v kot preživetja spravila. Da le nič, kar iz moje čudovite ženske bi prišlo, bi ne bilo podpisano s temo. Zato Ljubezni čiste nisem mogla začutiti, ne sebe, ne Punčke mile res srčno ljubiti. Ko vsega tega sem se zavedala, je odločitev jasna iz mene prišla. Sebi hočem v polnosti življenje dati, objeti milo Punčko spet, se z njo smejati, jo božati, razvajati, v zaupnem materinstvu z njo se v raj obstajanja podati. Mi to pomagalo je, da moška spaka energije teme, je za vselej iz mene pospravljena, duša vseh vzorcev očiščena. Da v vsem siju duša lahko v Ljubezni žari, da moč njena v ljubeči lepoti, čutnosti sije vame in med ljudi. Od tu lahko stečem Punčki v objem, da skupaj podava se v svet ljubeči moj in njen. Iz tega rastem Boginja, ovita v lepoto ženstvenosti, iz mene melodija Ljubezni se širi na vse strani, da čudeži ustvarjeni iz globine Srca, nagradijo mene in vse ljudi dobrega Srca. Hvala, hvala, Srce, da zmoglo si, hvala ljubeči pomoči angelski in hvala tebi, ljubka Deklica, ki si name potrpežljivo čakala.

Naj Ljubezen ogreje vsako Srce, naj notranji otrok vedno v sreči smeje se, zato vredno je v vsak kotiček duše pogledati, vse, kar pri tem ovira nas, odstraniti. Poljubim Punčko, ji balon pisan podarim, s hvaležnostjo, da spet sem z Njo in z Njim, v čarobnost življenja poletim.

X