Gradimo trden most za pot otrok v prihodnost

  • Home
  • >
  • Gradimo trden most za pot otrok v prihodnost
3. junij, 2019

Dogodki zadnjih dni mi ne dajo miru in iz mene že nekaj ur sili tale zapis. Ker hočem, da se nekaj spremeni. Ker hočem, da končno nehamo sedeti na vzorcih preteklosti, ampak se soočimo z resnico. da rečemo bobu bob.

Pri svojem delu v šoli in na predavanjih, pogovorih in svetovanjih se srečujem z enim in istim problemom otrok. Otrok, ki v sebi ne nosijo življenjske radosti, ampak vse prepogosto komaj životarijo pod bremeni svojega vsakdana. Pa naj gre za preobremenjenost z obveznostmi, bremena zaradi razmer v družinah ali tistega, kar jim pač leži na duši. In ko se že kažejo znaki popolnega sesutja, najpogosteje od odraslih dobijo kup napotkov, kritik, usmeritev. Otroci stisnejo zobe in se borijo naprej – da bodo uspešni v šoli, da ne bodo razočarali staršev, da ne bodo obremenjevali mame ali očeta, ki sta že tako v težavah. In slej ko prej pregorijo, ne čutijo več, ne zmorejo več – na to opozarjajo vsak na svoj način, a žal pogosto odrasli v strahu, da ne bomo imeli uspešnih otrok, da ne bomo imeli uspešnih učencev, samo še bolj pritisnemo nanje. Tudi če jim poiščemo pomoč, smo premalokrat pripravljeni sprejeti, da se bo slej ko prej kazalec obrnil tudi na nas. Da bodo prišli na vrsto tudi naši vzorci, naše ravnanje, naš odnos. Zato raje nekako prikrijemo vse skupaj tako, da s prstom pokažemo na starše in obratno starši na učitelje. In tako se vrti kolesje naprej. Dokler ne opazimo razrezanih rok, shujšanih teles, obolelih mladostnikov, ki se dušijo, ali dokler nase ne opozorijo z nasiljem, popivanjem, drogo.

Kdaj nas bo srečala zdrava pamet, da za besedami, ki jih tako radi ponavljamo – Želim si samo, da bo moj otrok zdrav in srečen. – stoji potreba po tem, da si najprej priznamo resnico o tem, kakšno je bilo naše otroštvo, katere vzorce smo prinesli v partnerstvo, v kakšnem vzdušju in okolju je bil spočet ta otrok, koliko časa smo namenili potrebam njegove duše, ga res iskreno slišali in mu znali nuditi podporo tudi v stvareh, ki so bile za nas morda nepotrebne ali nesmiselne, pa jih je nujno potreboval za svoj razvoj? Si bomo priznali, kolikokrat od otroka pričakujemo, da živi po naših pričakovanjih, kolikokrat mu vsiljujemo svoje poglede na svet, ga dobesedno potiskamo v naše vzorce, pa četudi v globini svojega srca vemo, da niso dobri, da nas ne osrečujejo, ampak zaradi njih najpogosteje trpimo? Kdaj bomo dojeli, da z učenjem ni nič narobe, če z njim pridobivamo neko trajnostno znanje in nas vodi v modrost, in si priznali, da se večina današnjega učenja osredotoča na instant pridobljeno znanje z enim samim namenom – dobiti dobro oceno? Kdaj si bomo priznali, da z ocenami vsi povprek manipuliramo, samo da se nam ni potrebno soočati z resnico?

»Pa saj gre večina čisto lepo skozi izobraževanje,« boste rekli. Ja, navzven, a znotraj otrok vre. Dovolj nas imajo. A ker živimo po načelih spoštuj mamo in očeta (saj ni pomembno, če imaš razlog za to), se najpogosteje kopija lomijo na vseh ostalih, ki delamo z otroki. Kako tudi ne, saj smo na vseh področjih zvezanih rok. In tu vprašanje namenjam celotni družbi: Ali lahko poskrbimo za varno, zdravo in v najboljši možni razvoj otroka usmerjeno okolje, če ne smemo o otoku vedeti ničesar razen statističnih podatkov? Ali lahko zaščitimo otroka, če se ne upamo vprašati, ali je doma kaj narobe, saj se je strah pred tožbami staršev že močno zažrl v vse pore vrtcev in šol? Da ne bo pomote – ostro se zavzemam za to, da v šoli ni prostora za nobeno odklonilno vedenje do otrok. In tako ustvarjamo v otrocih zavest, da morajo oni ščititi odrasle – starše pred učitelji, da ne bodo obtoževali nasilnega očeta ali mame, in učitelje pred starši, da ne bodo povzročili še kakšnega dodatnega razburjanja ali celo tožbe. Kdo je zdaj odrasel in kdo otrok? Zašli smo v popolni kaos in kar ne upamo iz njega ven. Ker se resnici o tem, kaj pomenijo odnosi v družini, kaj vse vpliva na otroka, koliko bremen nosi s sabo, prejetih po rodovnih linijah staršev, kaj pomeni obremenitev s pričakovanji, ki niso v skladu z njegovo dušo, ne odpre vrat vrtcev, šol. Ker o tem tudi v družinah ne govorimo.

In tako ladja pluje naprej. Starši živimo v prepričanju, da mi že vemo, kaj je prav za našega otroka in da se v šolah ne dela dobro. Učitelji smo prepričani, da ne moremo pomagati, ker morajo najprej otroka vzgojiti starši, ob tem pa izpolnjujemo vse zahteve ministrstva in zavoda za šolstvo. Zraven pa seveda pazimo, da bomo v skladu z določili računskega sodišča uspešno nabrali vse ure po stebrih 1, 3  in 3. In smo tam.

Kot učiteljici s tridesetletno delovno dobo se mi včasih bruha – kajti na začetku moje kariere smo lahko vedeli, kje so bile v družini težave z alkoholom in primerno pristopali k otroku, ki je že tako trpel zaradi tega. Ker smo lahko vedeli, če je bil kdo brezposeln, da ga nismo javno pozivali k plačilu malice. Ker smo delali z zanosom, da bomo skupaj z otroki naredili nekaj lepega, se z njimi poveselili ob uspehu zato, ker smo tako čutili, in ne zato, da bomo izpolnili fonde ur v stebrih. Zagotovo so bili odnosi boljši in če mene vprašate, je bilo veliko več trajnega znanja. In kar je zanimivo – Slovenija ni propadla, ker smo učitelji zadnjega junija zaključili pouk in se okoli 20. avgusta vrnili v službo. Vsa leta sem mirno spala, ker vem, da sem med letom opravila dovolj ur s popravljanjem spisov, pripravami prireditev in še marsičem. In bom mirno spala še naprej – ker vem, da če bi energijo, ki jo v šolskem letu vložim v delo z učenci, spremenili v ure, bi bila zagotovo lahko doma še kar nekaj dni med šolskim letom (ne le v času počitnic).

 

In zakaj to pišem? Ker si res srčno želim, da bi dojeli, kako nespametno bežimo vsak v svoj konec, namesto da bi skupaj zgradili trden most, preko katerega bi varno hodili našo otroci, mi pa bi jih na obeh bregovih podpirali, da bi spoznali sebe, svoje sposobnosti, talente, jih uspešno razvijali in opremljeni z znanjem za življenje in modrostjo kot odrasli varno zapluli po reki življenja. Kako? Vsak lahko začne pri sebi, da bo razumel svoje ravnanje kot starš ali kot učitelj – s tem in tesnim sodelovanjem bomo odprli pot našim otrokom, hkrati pa bomo sprevideli, da je potrebno korenito spremeniti celoten šolski sistem in zakonodajo. Odločitev je na nas – tako kot odgovornost za to, kakšno bo življenje bodočih generacij. Odločimo se za resnico in spremembe. Zmoremo. <3

 

Zapisala: Justina Husu

X