Bremena otrok

  • Home
  • >
  • Bremena otrok
28. februar, 2019

Povešen pogled dekleta. Plitko dihanje. Za očmi potoki solz. Ne more slediti pouku, samo gleda predse in iz nje veje želja, da bi se skrila v kot in bi je nihče ne opazil. Nežno jo opazujem in samo pustim, da diha. Ko začuti, da je varna, dvigne pogled. Na vprašanje, kaj jo tako tišči, se usuje plaz besed – rada bi drugo učiteljico za določen predmet, ker se ji zdi, da je ne mara, da vedno nekaj naredi narobe; rada bi v drug razred, ker se ji zdi, da med sošolci ni sprejeta, v drugem razredu pa ima prijateljice. Počasi se besede ustavijo, po licu spolzijo solze. Ustaviva se pri občutku, da ni sprejeta med sošolci. Prisluhne, ko ji razložim, da nam ljudje, s katerimi smo, pogosto kažejo ravno tisti odnos, ki ga imamo sami do sebe. Povprašam jo: »Ali ti sprejemaš sebe? Si zadovoljna s sabo? Se zavedaš svoje lepote, talentov?« Med jokom tiho izdahne ne. Tedaj začutim v desnem ušesu hudo kričanje, ki jo še vedno hromi, čeprav osebe, ki je tako hudo kričala, ni v bližini. Iz nje veje želja, naj ji pomagam, in strah, ali sme povedati resnico. Ko jo vprašam, ali je kdaj kak moški močno kričal nanjo, se zlomi v krčevitem joku in izdahne: »Oči.« Joka, vse v njej se krči. Objamem jo. Pustim, da se izjoče, a sama prekine jok. Prestrašila se je, da je naredila zločin proti očetu in je hitro povedala zgodbo iz preteklega leta, iz katere je bilo razvidno, da ona in mamica vedno znova zagovarjata izpade jeze, kričanje in morda še kaj. Pogovorim se z njo, jo pomirim, da ni naredila nič narobe, da je prav, da je povedala za te svoje občutke in da s tem nikomur ne škoduje, samo sebi pomaga.

Dogodek je še ves dan odzvanjal v meni in odprl plaz vprašanj: Kako naj otrok sledi pouku, se uči in polno živi, če je ujet v potlačene občutke, hkrati pa si je zadal, da mora ščititi ugled družine? Kako naj sprejme sebe, če je nekje v zgodnjem otroštvu, morda ob čisto majhni nerodnosti, doživel tak naval besa, kričanja ali celo fizični udarec? Kdaj bomo dorasli dojeli, da na svoje otroke nezavedno prelagamo težka bremena, celo taka, ki jih mi odrasli ne moremo nositi? Kdaj bomo dojeli, da se o tem premalo govori, da je potrebno nekaj narediti? Kdaj bomo učitelji odprli vrata in prisluhnili temu, kaj se dogaja v dušah otrok in se v prvi vrsti sami odprli resnici o tem, kaj vse nosimo s sabo in kako tudi nas marsikaj tešči k tlom? Šele ko bomo storili to pri sebi, bomo lahko tenkočutni spremljevalci odraščajoče mladine. Kdaj bomo dojeli, da naši otroci lahko znanje pridobivajo popolnoma drugače, da pa brez sebe, brez sprejemanja svoje duše, pameti in telesa, zavedanja o svojem obstoju ne bodo mogli pogumno zakorakati v življenje?

Pogosto, ko se s kom pogovarjam o teh temah, slišim: »Ja, mi ne moremo nič. Tako je življenje. Kaj češ, tak je sistem.«

Koliko generacij bomo še ponavljali stare vzorce in iz otrok delali invalide. Hvaležna sem za stik z njimi, saj se ob njih lahko učim, kažejo mi svoje bogastvo, modrost, ki je pogosto večja od tiste, na katero naletim pri odraslih, tudi pri sebi sami.

V spomin se mi prikrade fant, ki ga je mamica pripeljala na svetovanje. Pri treh letih je začutil, da sta se mamica in očka oddaljila in začel ustvarjati situacije, da sta bila skupaj, tudi s padci, ker je upal, da bosta spet začutila drug drugega. Na koncu je sprejel ločitev staršev, a v sebi nosi veliko jeze na očeta, ker ga prepušča novi partnerici, sam pa si ne vzame časa – zdaj, ko je njegova vloga tako pomembna.

Spomnim se dekleta, ki s pridnostjo in iskanjem popolnosti v šoli in doma, samo sebe vodi v izčrpanost in bolezen, samo da bi odvzela mami breme skrbi in razočaranja, ki ji ga povzroča starejši otrok z resnimi težavami v šoli. In mama je to njeno vlogo sprejela, saj je na svetovanje pripeljala njo in preprosto preslišala, da bi bilo potrebno pomagati sinu.

Vse to naj nam končno odpre oči, da otroci niso samo bitja, ki potrebujejo ljubezen in materialne dobrine, ampak so naši najbolj kritični opazovalci, ki čutijo tudi tisto, za kar smo prepričani, da smo skrili pred njimi. Ne moremo – vse skrivnosti pa v njih zbujajo strahove, ustvarjajo bremena in jih potiskajo v nekaj, kar ni njihova zgodba.

Zato je čas, da se odpremo tem spoznanjem, da prisluhnemo, se zazremo vase, v svoja prepričanja o otrocih, o tem, kam jih rinemo, kaj se jim dogaja v šolah, v družbi, da bomo končno ta vlak, ki že predolgo vozi v krogu, speljali na tire življenja, v katerem bo vsakemu omogočeno, da izpolni sebe, svoje poslanstvo in življenje zajema z veliko žlico ljubezni, spoštovanja, hvaležnosti, sreče in obilja. <3

 

Justina Husu

 

 

X